PR' PETROVC
Petrovčeva hiša
Muzej v Petrovčevi hiši je trenutno zaprt.
Petrovčeva hiša je bila vse do sredine 18. stoletja manjša lesena kmečka hiša. To je bilo obdobje, ko so na Gorenjskem izginjale stare lesene in pollesene hiše, gradnjo v lesu so ohranjali le še mali kmetje in kajžarji. Takrat so Petrovčevo hišo povečali, tako da je postala mogočna zidana hiša z bogatim pročeljem in freskami. Hiša je postajala zgovorna priča o načinu življenja in mišljenja premožnejših kmečkih ljudi. Izražala je rodovno samozavest in ne majhno premoženje svojih lastnikov.
Sredi 19. stoletja je hiša dobila današnjo podobo, kar dokumentira letnica 1863, vklesana nad portalom. Takrat so se njeni lastniki začeli ukvarjati tudi z gostilniško dejavnostjo.
Po prvi svetovni vojni je bila »gostilna, splošno znana daleč naokoli, uživa radi prvovrstne postrežbe, izbornih bizeljskih in drugih vin, ki jih toči, najboljši sloves ter je v tem kraju najbolj upoštevana in dobro obiskana. Obstoji že od l. 1863.« Njen takratni lastnik je bil Andrej Murnik, rojen v Adergasu, ki se je ukvarjal tudi z lesno trgovino in bil dolgoleten cerkljanski župan.
Zgodovina
Čeprav zgodovina življenja gospodarjev hiše in drugih stanovalcev kmetije še ni dokončno raziskana, je bilo prvotno domače ime kmetije Pr' Tolmajnar', saj je tu gospodaril Jurij Tomajnar, po poklicu furman (prevoznik). S prihodom železnice je furmanstvo upadalo, zato je bil prisiljen domačijo prodati na dražbi. Prodana je bila okoli leta 1865 Petrovcu – Janezu Zamljenu iz Cerkelj.
Z nakupom domačije se je na nekdanjo Tomajnerjevo domačijo preneslo tudi domače ime novega lastnika. Novi gospodar Janez Zamljen ni imel moških potomcev. Domača hči se je poročila z Andrejem Murnikom iz Adergasa, ki je bil spreten podjetnik 19. stoletja, saj se je poleg kmetovanja ukvarjal še z lesno trgovino, gostilniško dejavnostjo, vinsko trgovino, prevozništvom, postal pa je tudi cerkljanski župan.
Danes Pr' Petrovc', nekoč pa v stanovanjsko-obrtni hiši, v kateri je bila do druge svetovne vojne tudi gostilna, delujejo turistični informacijski center, galerija, muzej in knjižnica.
Vaška gostilna
V večini vaških gostiln je bila oprema prostora za goste zelo preprosta.
Navadno so bile ob oknih klopi s podolgovatimi mizami, na drugi strani mizica za posodo in poleg škaf za pomivanje. Ob steni v zidu je bila omarica za žganje, premožnejše, kot je bila Petrovčeva, so imele tudi vzidano omarico za steklovino. Razen morda nekaj družinskih fotografij, nabožnih slik in bohkovega kota ni bilo na stenah ničesar.Mize niso bile pogrnjene, v kotu je bil pljuvalnik, napolnjen z žaganjem ali peskom. Okna so zvečer zastirali z zagrinjali.
Boljše gostilne so imele navadno dva prostora: za vsakodnevne goste in posebno sobo za boljše goste, navadno večerne ali nedeljske goste. Tak prostor je bil imenitnejši, oprema lepša, na oknih zavese, na stenah slike (tisk) z lovskimi in drugimi prizori. Ob steni je bila kredenca za steklovino, pred njo pa miza ali šank za točenje pijače.
Gostilniška omara za steklovino, prte in druge drobne gostilniške predmete, ki so jo uporabljali v prvi polovici 20. stoletja, je primer lepše in kakovostnejše gostilniške opreme.
Arheološka zbirka
Arheološka najdišča v Šmartnu in na Krvavcu ter predstavljena arhološka zbirka pričajo o zgodovini naseljenosti tega območja že v antiki.
V zbriki so predstavljeni predmeti najdeni ob rimski poti in v grobriščih, kot so novci, sponke, uhani. Na poti se je ohranilo veliko železnih žebljičkov, ki so odpadli iz podplatov rimskih čevljev.
Najdbe na območju današnje občine, na terasah pod cerkvijo sv. Štefana, so pravzaprav sledi bivanja v starejši kameni dobi (kot bivalna postaja na prostem), kar potrjujejo odkriti predmeti iz različnih vrst kamenja. Neolitske naselbine (5. in 6. stoletje) so bile kar gosto posejane po pobočjih gora nad cerkljanskim poljem.Gradišče pri Stiški vasi velja za najbolj ohranjeno neolitsko naselbino na Gorenjskem.
Med številnimi lokacijami stare poselitve krajine ob Pšati ima posebno mesto vas Šmartno. Lokacija iz krajine izstopa že zaradi svojega imena, ki izvira od zavetnika vaške cerkve sv. Martina, starega svetnika in enega od prvih cerkvenih zavetnikov. Na območju Milharjevega hriba so bili odkriti prazgodovinska grobišča iz pozne bronaste dobe, daljša trasa rimske ceste ter podeželsko rimsko grobišče.
Del širokega in razvejanega cestnega omrežja, ki je povezovalo rimski imperij, so bile tudi manjše vaške ceste. Mednje spada cesta med vasema Šmartno in Poženk. Gre za kratek odsek vaške ceste, ki je vodila iz rimske Emone, čez reko Savo, naprej v Gameljne, Šmartno pod Šmarno goro, preko Skaručne, Polja in Utika proti Lahovčam v Šmartno pri Cerkljah, Šenčur in nato v Kranj, rimski Karnij. Cesta je bila zgrajena pred približno 2000 leti, uporabljali pa so jo skoraj tisoč let.
Izredno kakovosten izdelek, odkrit na cesti, je bronasta spona v podobi dveh konjičkov s konca 6. stoletja ali začetka 7. stoletja. Uporabljala se je za zapenjanje pasov in jermenov, za obešanje mošnjičkov, torbic, nožev ali celo kot tula za puščice.
Najstarejša odkrita predmeta sta dva bronasta novca cesarja Tiberija, ki je vladal od leta 14 do 37 po Kristusu, najmlajši pa je bronast polmesečasti uhan iz 10. stoletja.
Raziskanih je bilo 49 grobov, ki so ležala ob pokopališki cesti. Z izjemo sedmih so bili pokojniki sežgani na grmadi in pokopani v preprostih, okroglih ali ovalnih grobnih jamah, v katere so položili tudi predmete. Ostanek pokojnika so shranili v steklene žare, to pa v glineno shrambno posodo, poleg katere so dodajali okrasne predmete (srebrne zaponke, uhane, obeske ipd.). Najdeni novci opredeljujejo čas pokopavanja, od druge polovice 1. stoletja do 4. stoletja.
Etnološka zbirka
V etnološki zbirki muzeja so predstavljeni predmeti iz zasebne zbirke, ki se po svoji uporabi navezujejo na gostinstvo, opremo prostorov oziroma pripravo jedi in pijač.
Tako je na ogled različno posodje, pribor, steklovina, glineni in vezeni izdelki.
Galerija
V galerijskem prostoru se mesečno vrstijo slikarske, kiparske in druge razstave, ki predstavljajo ustvarjanost posameznikov ali članov društev.
Rekonstrukcija
Občina Cerklje na Gorenjskem se je v okviru Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007–2013, razvojne prioritete Razvoj regij, za prednostne usmeritve Regionalni razvojni programi odločila za obnovo in rekonstrukcijo kulturno spomeniško zaščitene stavbe – profane stavbne dediščine. Domačijo, zgrajeno iz kamnitih in opečnih zidov, katere začetki v prvotni zasnovi segajo pred 18. stoletje, in pripadajoče zemljišče je Občina Cerklje na Gorenjskem odkupila od zadnjega lastnika. Hiša je bila odkupljena v letih 2006–2007, da se v njej uredijo dejavnosti širšega družbenega pomena. Projekt je delno financirala Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Celotna vrednost projekta (Rekonstrukcija in sprememba namembnosti Petrovčeve domačije) je znašala približno 1,3 milijona evrov (od tega je Občina Cerklje vložila 514.323 evrov, prejela pa je 842.214,00 evrov evropskih sredstev).
Danes Pr' Petrovc', nekoč pa v stanovanjsko-obrtni hiši, v kateri je bila do druge svetovne vojne tudi gostilna, delujejo turistični informacijski center, galerija, muzej in knjižnica.
Pri rekonstrukciji nekdanje podobe hiše je sodeloval Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Organizacijska enota Kranj. Gorenjski muzej se je pridružil projektu za oživitev življenjskega utripa hiše kot vaške gostilne ter pri postavitvi arheološko-etnološke zbirke. Projektno dokumentacijo obnove domačije je pripravil Mega Team, d. o. o., iz Britofa, izvedlo pa Cestno podjetje iz Kranja.
