ZNANE OSEBNOSTI

 

IGNACIJ BORŠTNIK (*1858 v Cerkljah, †1919 v Ljubljani, kjer je pokopan)

Nestor slovenskih igralcev, režiser, scenarist in pesnik

 

 

Ignacij Borštnik je bil rojen 1. julija 1858. Osnovno šolo je obiskoval v Cerkljah, gimnazijo pa v Ljubljani. Njegovo igralsko nadarjenost je opazil Ivan Hribar, saj je bil Borštnik uslužbenec njegove bančne podružnice Slavija. Utrl mu je pot do gledališča. Borštnik se je leta 1882 v Ljubljani pridružil Dramatičnemu društvu. Prvič je nastopil z dramsko vlogo v enodejanki Svojeglaveži in se kmalu izkazal kot odličen gledališčnik. Vodstvo društva ga je poslalo na Dunaj v dramsko šolo, od koder se je leta 1886 vrnil v Ljubljano, vodil dramsko šolo in prirejal številne predstave v starem stanovskem teatru Dramatičnega društva. Ob 25-letnici društva je bilo dograjeno Deželno gledališče ob tivolskem parku (današnja Opera), ob odprtju leta 1892 pa je priredil in režiral Jurčičevo Veroniko Deseniško. Pozneje je ustvarjal v Zagrebu, kjer je ostal 25 let, vendar je medtem velikokrat gostoval v Ljubljani. Deloval je pod psevdonimom Gorazd. Čas mu je naklonil vse večje vloge (Hamlet, Tartuffe, Rihard III.), zadnjič pa je nastopil kot Cankarjev Kantor. Najzrelejša stvaritev gostujočega Borštnika je bila vloga Kantorja v Cankarjevem Kralju na Betajnovi. Tik pred smrtjo se je vrnil v domovino, da bi igral v slovenskem gledališču in se posvetil vzgoji mladih gledališčnikov. Že bolan je blesteče odigral ritmojstra v Strindbergovi drami Oče. Kmalu po predstavi pa so ga odpeljali v bolnišnico, kjer je 23. septembra 1919 umrl.

 

 

Borštnik je položil temelje slovenskemu in hrvaškemu realističnemu in naturalističnemu gledališču. Ni bil le igralec in režiser, temveč tudi pisec iger (Stari Ilija, Ni moj okus, Ponesrečena glavna skušnjava), prevajalec, filmski igralec, scenarist in pesnik (v pesmih, ki jih je objavljal v Ilustrovanem tedniku, je čutiti neizrekljivo hrepenenje po domači zemlji Gorenjski). V 37 letih, med letoma 1882 in 1919, je na gledaliških deskah oživil več kot 400 vlog. Velja za utemeljitelja slovenskega umetniškega gledališča, saj je bil prvi režiser s sodobnim nabojem in igralec z realistično noto. Po njem se imenujejo Borštnikove nagrade za dosežke v slovenskem gledališču, najvišja je Borštnikov prstan za življenjsko delo. V slovenski kulturi je Ignacij Borštnik pojem, kot so tudi Primož Trubar, Friderik Baraga, Anton Martin Slomšek, France Prešeren, Ivan Cankar, Jožef Plečnik in Jakob Gallus. Na rojstni hiši je spominska plošča, v spominskem parku pa njegov doprsni kip.

 

 

FRAN BARLE (*1864 v Cerkljah, †1928 v Ljubljani, kjer je pokopan)
Organizator slovenskega gasilstva

 

 

 

Po zaključeni ljudski šoli v Cerkljah in gimnaziji v Kranju je leta 1884 nastopil vojaško službo računskega podčastnika, po desetih letih postal ljubljanski policijski uradnik in pozneje ravnatelj vojaškega urada. Od leta 1899 se je aktivno posvetil gasilstvu, preoblikoval delovanje gasilcev ter izredno pomembno vplival tudi na izobraževanje, izdal več knjig in predpisov. Barletov memorial je gasilsko tekmovanje, s katerim se v Cerkljah vsako leto spomnijo Frana Barleta, saj se je tu rodil ta starosta in organizator slovenskega gasilstva. Že pred prvo svetovno vojno je bil vodilna osebnost v Zvezi kranjskih gasilskih društev, ki se je leta 1910 preimenovala v Slovensko gasilsko zvezo. Njegova zasluga so knjige in gasilski predpisi v slovenskem jeziku. Bil je tudi urednik gasilskega lista Gasilec. Vloga Frana Barleta ni bila samo pobudniška, ampak tudi vizionarska in strokovna, o čemer pričajo njegova strokovna besedila. Zanimale so ga tehnike gašenja in gasilna oprema. S svojim delom in zaslugami za razvoj slovenskega gasilstva si je pridobil nazive častnega člana številnih gasilskih društev doma, njegov ugled pa se je s članstvom v tujih gasilskih zvezah razširil tudi daleč čez slovenske meje. Na njegovo vlogo opominjata spominska plošča v Borštnikovi ulici in doprsni kip v spominskem parku.

 

 

JAKOB BEDÉNEK (*1850 v Šmartnu, †1916 na Dunaju, kjer je pokopan)
Pisatelj; najpomembnejše delo Od pluga do krone, ki je prvi slovenski biografski leksikon

 

 

Službeno pot je začel kot vojak, domači učitelj in zemljemerec. Večino službenih let je preživel ob različnih službah v tiskarnah v Ljubljani, Gradcu in na Dunaju. Pisati je začel že v mladih letih. Najpomembnejše njegovo literarno delo je povest Od pluga do krone, ki opisuje življenjsko pot barona Jurija Vege. Manj znana je realistična vaška povest Sonce in senca. Pisal je tudi za gledališče. Najbolj je znan njegov prevod igre s petjem Revček Andrejček. Med rokopisi je ostal prevod igre Gosi in goske.

 

 

Janez in Mihael BORŠNIK

Mihael (*1735 na Rakitni, †1801 v Cerkljah, kjer je pokopan)
Janez (*1761 na Rakitni, †1838 v Cerkljah, kjer je pokopan)

 

 

 

V Cerklje je prišel leta 1779 med gradnjo nove cerkve. Ker njegov predhodnik župnik Jernej Dolenc zaradi starosti ni zmogel zidave, se je odpovedal župniji in se preselil v Lahovče. Mihael Boršnik je dokončal mogočno stavbo ter jo v letih 1783 in 1790 opremil s sedmimi oltarji, od katerih so se žal ohranili le trije. Leta 1788 je ustanovil župnijsko šolo in za učitelja postavil svojega izobraženega nečaka Janeza.

 

Janez (*1761 na Rakitni, †1838 v Cerkljah, kjer je pokopan)

 

Na željo strica, cerkljanskega dekana Mihaela Boršnika, je 1788. začel poučevati v župnijski šoli v Cerkljah. Med francosko okupacijo je postal cerkljanski maire (župan) ter 1810 obnovil cerkljansko šolo, ki je že pred časom prenehala delovati. Po vrnitvi avstrijske oblasti je bilo konec njegovega županovanja in učiteljske službe, ostal je samo kmet.

 

 

LEOPOLD CVEK (*1814 v Idriji, †1896 v Ljubljani, kjer je pokopan)
Skladatelj, organist in učitelj

 

 

 

Rojen je bil v družini učiteljev in glasbenikov. Leta 1849 je postal cerkljanski učitelj in organist ter tu deloval do leta 1855. V šoli se je izkazal kot izvrsten metodik in prvi sistematično glasbeno vzgajal mladi cerkljanski rod. Z ustanovitvijo prvega mešanega zbora je zelo posegel v glasbeni razvoj Cerkljanov. Kot skladatelj je med delovanjem v Cerkljah izdal Napeve za svete pesmi – za odrasle in za mladino Šestdeset pesem za cerkev, šolo in kratek čas. Pozneje je izdal še 12 cerkvenih pesmi in Pet božičnih. Vrsta instrumentalnih skladb je ostala v rokopisu.

 

 

JANEZ ČEBULJ (*1832 v Adergasu, †1898 v Garden Bayju, pokopan v mestu St. Ignace, ZDA)
Misijonar med ameriškimi Indijanci, glasbenik, pesnik in poliglot

 

 

Bil je najmlajši med petimi bratranci duhovniki – Janez in Anton Globočnik iz Poženika ter Jožef in Mihael Lombergar s Šenturške Gore. Ko je bil star 27 let, je postal misijonar v Baragovem misijonu ob Gornjem jezeru v Ameriki. V indijanskem okolju je postavil pet cerkva in bil eden najzvestejših sodelavcev škofa Barage. Svojo nenavadno nadarjenost za jezike, saj je poleg obeh klasičnih jezikov tekoče govoril večino evropskih, očipvejščino in arabščino, je združeval z izrednim smislom za govorništvo in nastopanje. Bil je živahen in neutruden govornik ter duša vsake družbe, saj je bil tudi izvrsten pevec in izurjen glasbenik. Igral je več inštrumentov in tudi med Indijanci uvajal zborovsko petje ter izučil nekaj organistov. Slovenskim ljudskim napevom je spesnil očipvejska besedila, ki so se med domorodci prav kmalu razširila in priljubila. Pesnil je tudi v slovenščini, grščini in vzorni literarni angleščini. Žal se je večina njegovih pesmi na stalnih potovanjih in ob selitvah izgubila.

 

IVAN FRANKE (*1841 v Dobju pri Poljanah, †1927 v Ljubljani, kjer je pokopan)
Slikar, konservator, med začetniki slovenskega realizma, spreten pisec

 

 

V rani mladosti se je z materjo preselil v Cerklje. Po končanem študiju slikarstva na Dunaju in v Benetkah je prepotoval dežele Srednjega in Daljnega vzhoda. Na gimnaziji v Kranju, pozneje v Ljubljani, je bil zaposlen kot učitelj risanja. Njegove slike krasijo mnoge cerkve, tudi cerkljansko – križev pot in sv. Mihael. S tema stvaritvama se je zahvalil za čudežno rešitev, da je še kot otrok ostal pri življenju. Leta 1867 je za cerkljanski šolski prapor naslikal sv. Alojzija in angela varuha. Takratnemu nadučitelju Andreju Vavknu je naslikal portret (1867), sv. Andreja, sv. Cecilijo, sv. Alojzija in Benečanko. Raziskoval je zgodovinske spomenike in pisal o svojem raziskovalnem delu v Zori ter reviji Dom in svet. Kot spreten pisec je svoja potovanja predstavil z zanimivimi potopisi: Popotne črtice o Kitajcih, Pogreb v Indijskem oceanu ... V Ljubljanskem zvonu je objavil roman Postillon amour pod psevdonimom Savec. Bil je velik ljubitelj ribištva. Tovrstno znanje je razširjal s strokovnimi spisi in organiziranjem ribogojstva.

 

 

Jernej BASAJ in Peter Pavel GLAVAR

Jernej Basaj (*1719 v Vopovljah, †1784 na gradu Lanšprež pri Mirni, kjer je pokopan)
P. P. Glavar (*1721 v Ljubljani, †1784 na gradu Lanšprež pri Mirni, kjer je pokopan)

 

 

Življenjski poti generala Jerneja Basaja in apostolskega protonotarja Petra Pavla Glavarja sta tesno povezani. Le nekaj tednov starega Petra Pavla so našli na pragu komendske graščine. Zanj se je zavzel vikar Andrej Rogelj (1684–1751) po rodu iz Lahovč ter ga dal v rejo Jerneju in Mariji Basaj v Vopovlje, ki sta že imela dva svoja otroka, Jero (*1717) in Jerneja (*1719), tretji pa jima je malo pred tem umrl. Tam je najdenček preživel 14 let in rejniki so skrbeli zanj kot za svojega. Ko je nadarjen domači sin Jernej odšel v ljubljanske šole in živel pri bratu gospodarja Basaja, si je v šole zaželel tudi rejenec Peter Pavel. Krušni starši so mu ob podpori vikarja Roglja to omogočili. Jernej Basaj je kmalu stopil v vojaško službo in hitro napredoval. Pri 23 letih je bil že oficir Vojne krajine v Senju. Peter Pavel pa je želel postati duhovnik, vendar je kazalo, da se mu zaradi nezakonskega rojstva želja ne bo uresničila. Vplivna družina Zandonatti, katere dober znanec je bil Jernej Basaj, je posredovala, da je senjski škof Glavarja posvetil že dve leti prej, preden je ta dobil dispenzo (spregled nezakonskega rojstva) iz Rima.

 

Jernej Basaj je napredoval v generala, Peter Pavel pa je postal kaplan in upravitelj malteškega posestva v Komendi, po Rogljevi smrti tudi župnik do 1766, ko se je preselil na graščino Lanšprež. Vse svoje moči je posvetil preprostim ljudem, kakršne je spoznal v svojih otroških letih, jih izobraževal in vzgajal z govorjeno in pisano besedo ter jim s tem pomagal tudi k materialnemu blagostanju. Gen

 

 

Anton, Janez in Jožef GLOBOČNIK

Anton Globočnik - gospodar na Vahtarjevi domačiji v Poženiku, ki je dala Slovencem in cerkljanski domačiji kar šest izobražencev

Janez Globočnik - *1824 v Poženiku; duhovnik, vodja kranjske normalke, dvorni kaplan in nadškofijski tajnik v Gorici, častni meščan mesta Kranj

Anton Globočnik - *1826 v Poženiku, †1858 v Ljubljani; duhovnik, gimnazijski profesor v Ljubljani

 

 

Jožef (*1796 v Poženiku, †1863 v Ljubljani, kjer je pokopan)

 

Po študiju teologije je bil profesor na ljubljanski gimnaziji, latinski šoli v Idriji, ravnatelj in katehet glavne šole v Škofji Loki, nato pa kar 25 let spet na ljubljanski gimnaziji. Za Cerklje je pomemben, ker je v oporoki ustanovil štiri srednješolske štipendije, namenjene predvsem cerkljanskim dijakom. Cerkljanskim siromakom je zapustil obresti visoke glavnice.

 

Janez (*1824 v Poženiku, †1877 v Gorici, kjer je pokopan)

 

Nečak Janez je po študiju teologije postal katehet in ravnatelj glavne šole v Kranju. Ima največ zaslug, da je bila v Kranju 1861. ustanovljena gimnazija, zato je postal častni občan Kranja. Na gimnaziji je poučeval, dokler ni postal škofijski kancler v Gorici. Življenjske zgodbe kranjskih zavetnikov je popisal v delu Nova cvetlica v duhovnem vrtu ali Življenje sv. mučencev oglejskih Kancijana, Kancija, Kancijanile in Prota.

 

Anton (*1826 v Poženiku, †1858 v Ljubljani, kjer je pokopan)

 

Janezov mlajši brat Anton je po srednji šoli v Ljubljani končal teologijo, v Innsbrucku pa klasično filologijo. Že 25-leten je postal redni profesor klasičnih jezikov na ljubljanski gimnaziji, kmalu nato pa tudi katehet. Gimnazijce je učil tudi glasbo in petje. Veliko se je posvečal gluhonemim, ker je zelo dobro obvladal njihovo govorico.

 

 

 

Rodbina HACIN

Janez Hacin - *1745 v Češnjevku, †1826; duhovnik v Velesovem, Cerkljah in Šenčurju

Josip Hacin - *1881 v Češnjevku, †1957 v Ljubljani; doktor prava, zgodovinar, geograf, odvetnik

Janko Hacin - *1884 v Češnjevku, †195 v Ljubljani; oficir, gospodarski strokovnjak

 

 

Josip (*1881v Češnjevku, †1957 v Ljubljani, kjer je pokopan)

 

Josip je po maturi študiral geografijo, nato pravo in oboje sklenil z doktoratoma. Po prvi svetovni vojni je bil advokat v Ljubljani. Že zgodaj se je ukvarjal z literaturo. Prozo je objavljal v Vrtcu, Domačem prijatelju, Slovencu in Slovenskem narodu, poezijo pa v Ljubljanskem zvonu. Že od študentskih let je veliko prevajal iz francoščine, češčine in ruščine.

 

Janko (*1884 v Češnjevku, †1956 v Ljubljani, kjer je pokopan)

 

Tudi brat Janko je bil pravnik. Po prvi svetovni vojni je sodeloval na mirovnih pogajanjih v Parizu, nato pa je bil zaposlen kot strokovnjak za mednarodne pogodbe na zunanjem ministrstvu v Beogradu, nazadnje je bil ravnatelj Agrarne banke. Največ je pisal o gospodarskih vprašanjih.

 

Fridolin (*1891 v Češnjevku, †1956 v Ljubljani, kjer je pokopan)

 

Po izobrazbi je bil strojni inženir, posvečal pa se je vzgoji mladih strojnikov, nazadnje kot ravnatelj Srednje tehnične šole v Ljubljani.

Rozalija, teta njihovega očeta Jožefa (po domače Zormana), je bila mati znamenite Franje Malenšek, Koširjeve iz Tacna, ki je pozdravila goste na velikem slovenskem taboru v Vižmarjih leta 1869. Fran Levstik ji je posvetil vsem znane Franjine pesmi.

 

 

 

IVAN HRIBAR (*1851 v Trzinu, †1941 v Ljubljani, kjer je pokopan)

Ljubljanski župan od 1896 do 1910, zaslužen za popotresno obnovo mesta, gospodarstvenik, pesnik, pisatelj in prevajalec ter nestor slovenskega bančništva

 

 

Ivan Hribar, znan predvsem kot ljubljanski župan od 1896 do 1910, zaslužen za popotresno obnovo mesta, je bil tudi pomemben gospodarstvenik, pesnik, pisatelj in prevajalec ter nestor slovenskega bančništva. Z literaturo se je začel ukvarjati kot gimnazijec ter objavil nekaj pesmi in proze. Prevajal je iz nemščine, francoščine in ruščine. Moji spomini I in II so izšli 1928. leta, III. del leta 1932 in naslednje leto še IV. del. Zgodaj se je posvetil politiki, bil pa je tudi deželni in državni poslanec. Pomen Hribarja za Cerklje je predvsem v njegovem prispevku za gospodarsko in kulturno življenje. Tu je leta 1886 kupil pogorišče Lukeževe hiše, ki jo je nato preuredil v lastno poletno rezidenco, kjer je pozneje gostil številne slovenske kulturnike in politike. S svojim delovanjem je obogatil življenje kraja, Ignacija Borštnika pa podprl pri študiju režije in igre na Dunaju. Njegova zasluga je modernizacija ceste od Spodnjega Brnika do Vodic. Priskrbel je 80 odstotkov sredstev za vodovod v Cerkljah, a do realizacije ni prišlo. Njegova zasluga je tudi letovišče Zatišje v Sangradu.

 

 

 

LOJZE ILIJA (*1905 na Spodnjem Brniku, †1982 v Los Taquesu, Venezuela, kjer je pokopan)
Pravnik in pisatelj pripovednih del o naših krajih

 

JANEŽIČI, kiparji

Peter (*1700), Lojze (*1732), Tone (*1765), Aleš (*1796), Janez (*1823), Feliks (*1862) in Tone (*1890)

 

 

Peter je avtor obsežnega kiparskega opusa, saj mu poleg izpričanih šestih oltarjev (v cerkljanski občini na Zgornjem Brniku in v Šmartnu) pripisujejo še več kot 30 oltarjev in več posameznih kipov. Nekatera dela, ki so nastala proti koncu 18. stoletja, bi mogoče lahko pripisali tudi kateremu njegovih naslednikov, Lojzetu in Tonetu, katerih delo pa žal ni dokumentirano.

Mnogo bolje znano je Aleševo delo. Samo v cerkljanski občini so zanesljivo njegovi glavni oltar v Šmartnu, oba stranska na Štefanji Gori, oba stranska v Češnjevku, najbrž pa tudi stranska v Gradu.

Zadnji trije so se manj ukvarjali z novimi deli, ampak so se posvečali bolj restavriranju in ohranjanju materialne dediščine.

 

 

 

DAVORIN JENKO (*1835 v Dvorjah, †1914 v Ljubljani, kjer je pokopan)

Skladatelj, zborovodja, dirigent, njegova najbolj znana skladba je Naprej zastava Slave 

 

 

Po zaključenem šolanju v Kranju je nadaljeval študij v Ljubljani, kjer je znanje na področju glasbe prejel najprej od Gašperja Maška in Gregorja Riharja, nato pa se je izpopolnjeval še v Trstu pri skladatelju Luigiju Ricciju in Francescu Sinicu. Še preden je končal pravo na Dunaju, je že slovel kot dirigent in skladatelj. Zato so mu ponudili službo na skrajnem vzhodu Avstro-Ogrske, v Pančevu. Na Dunaju je srečal nekaj nekdanjih sošolcev, med njimi Simona Jenka. Skupaj so ustanovili Slovensko pevsko društvo. Po nekaj letih zborovodskega dela je postal kapelnik in skladatelj Srbskega narodnega gledališča, kjer je ostal do upokojitve. Pokoj je preživljal v Sloveniji, v Ljubljani in Cerkljah.

 

Večino slovenskih del je napisal med študijem na Dunaju. Še posebno znane so: Lipa zelenela je, Blagor mu, ki se spočije in Naprej zastava slave, ki je kmalu postala slovenska narodna himna. Med prvimi je na Slovenskem pisal samospeve, še posebno so pomembni tisti, ki jih je – tudi med prvimi – pisal na Prešernova besedila. Med bivanjem v Beogradu je komponiral predvsem na srbska besedila za gledališče, postavil pa je tudi temelje srbski zborovski glasbi. Izdal je naslednje zbirke: Slovenske pesmi za četverospev, dvospev, samospev in glasovir, Slovenkam, Fr. Prešernove pesmi, Srbske, hrvatske in slovenske pesmi za moški zbor, Srbske, hrvatske in slovenske pesmi.

 

 

 

IVAN JONTEZ (*1902 v Cerkljah, †1979 v Clevelandu, Ohio, kjer je pokopan)
Pisatelj in pesnik ter eden najpomembnejših organizatorjev kulturnega dela med Slovenci v Ameriki
 

 

 

Po prvi svetovni vojni se je preselil v Kanado, 1929. pa v ZDA. Od delavca je napredoval do uradnika in trgovca. Že od mladosti se je ukvarjal z literaturo. Urejal je več slovenskih listov v Ameriki, celo literarno revijo Cankarjev Glasnik. Velja za najplodovitejšega slovenskega literata v Severni Ameriki, saj je eden redkih, ki je tam izdal več samostojnih knjig. Pisal je slovensko in angleško. Med slovenskimi deli sta poleg črtic in več daljših pripovedi najpomembnejša romana Senca preko pota (1940) in Jutro brez sonca (1949). Poleg proze je ves čas pisal tudi poezijo. Tematika njegovih pesmi je bila na začetku ljubezenska, pozneje socialna, včasih tudi religiozna. Med drugo svetovno vojno se je poleg lirike posvečal tudi epiki. Uspešen je bil v otroških in šaljivih pesmih. Kljub pomanjkljivi izobrazbi se je Jontez uspešno poglabljal v duševnost svojih junakov. Pomembno vlogo v njihovem življenju imata naključje in usoda. Pogosto postanejo njegova literarna razmišljanja prave analize družbenih razmer. Že pred drugo svetovno vojno je bil eden najvidnejših slovenskih kulturnih ustvarjalcev v Ameriki, po njej pa v domovini na seznamu neželenih piscev zaradi svojih odkritih protirežimskih stališč.

 

 

 

POLONICA JUVAN (*1884 v Mengšu, †1952 v Ljubljani, kjer je pokopana)

Pevka v operi, igralka (mnogi jo prištevajo med največje slovenske igralke)

 

 

Od svojega 14. leta do upokojitve je bila članica ljubljanskega gledališča, najprej Opere, nato Drame. Njena prva večja vloga je bila Majda v Divjem lovcu. Poleg karakternih vlog so se ji najbolj posrečili kmečki ženski liki. Za Cerkljane je še posebno zanimivo, da je v svojih zgodnjih vlogah večkrat nastopala s Cerkljanom Ignacijem Borštnikom. Pokoj sta z možem Rudolfom preživljala v svoji vili Polonci v Cerkljah. Takrat je bila duša igralske skupine cerkljanskega KUD-a, ki je pod njenim vodstvom dosegel visoko raven, saj je na takratnih republiških tekmovanjih amaterskih odrov dosegal najvišja mesta. Poleg iger z manjšo zasedbo je režirala tudi Goljevo Sneguljčico z množično igralsko zasedbo.

 

V Cerkljah sta preživljala počitnice in pozneje pokoj tudi Poloničina hči Vida in njen mož Slavko Jan, oba gledališka umetnika.

 

 

 

FRANCE KIMOVEC (*1878 v Glinjah, †1964 v Ljubljani, kjer je pokopan)
Ljubljanski stolni prošt in vsestranski glasbenik, komponist in publicist

 

 

Po doktoratu iz teologije in diplomi iz cerkvene umetnosti je dokončal tudi študij glasbe na Dunaju. Poleg visokih mest, ki jih je dosegal v cerkveni hierarhiji, nazadnje je bil ljubljanski stolni prošt, se je vse življenje posvečal glasbi. Bil je velik ljubitelj slovenske ljudske pesmi in povsod pospeševal ljudsko petje. Komponiral je predvsem zborovsko glasbo, ni pa zanemarjal inštrumentalne. V Cerkvenem glasbeniku je pisal o orgelskih mojstrih, skladateljih, zvonovih, zgodovini glasbe in ocenjeval nove glasbene izdaje. Napravil je dispozicije za vrsto novih orgel na Slovenskem, leta 1940 tudi za cerkljanske.

 

 

ANTON KODER (*1851 v Radomljah, †1918 v Ljubljani, pokopan v Cerkljah)
Pesnik in pripovednik

 

 

Petleten se je s starši preselil v Poženik. Tu je preživljal najsrečnejša mlada leta in se vse življenje štel za Poženčana. Služboval je kot poštni uradnik najprej v Ljubljani, nato v mnogih mestih stare Avstrije. Že kot šestošolec je začel pisati pesmi, ki so bile objavljene v Učiteljskem tovarišu, Novicah in Kresu, pozneje pa v Trstenjakovi Zori. Še bolj kot pesnik se je uveljavil kot pripovednik. Ob dolgi vrsti krajših besedil (Viženčan, Rokovnjaška ljubica, Drobne povesti, Gospod Anton ...), ki so bila objavljena v Ljubljanskem zvonu, Slovenskem narodu in pri Mohorjevi družbi, so pomembni trije romani: Zvezdana, Luteranci in Kmetski triumvirat. Za zadnje počivališče si je izbral cerkljansko zemljo. Na pokopališču za cerkvijo ima najmogočnejši nagrobnik z napisom: »Počivam naj v slovenski zemlji, katero sem tako neizmerno ljubil.« V oporoki je zapustil veliko denarja za cerkljanske in poženiške siromake, največ pa za izgradnjo cerkve v njegovem dragem Poženiku, ki nima cerkve. Žal oporoka v večini točk ni bila realizirana.

 

 

MATEVŽ MEDVED (*1796 v Cerkljah, †1865 v Cerkljah, kjer je pokopan)

Gradbenik, njegovo najimenitnejše delo je kupola na ljubljanski stolnici

 

 

Bil je znamenit zidarski mojster, ki mu pripisujejo tudi postavljanje prezbiterija cerkljanske cerkve, a to ni nikjer pisno dokumentirano. Njegovo najpomembnejše delo je kupola na ljubljanski stolnici (1841). Medved je izjavil: »Če se Šenklavž kdaj podere in na tla zgrmi, bo kuplja padla med razvaline cela.« Res je ljubljanska stolnica po potresu leta 1895 kazala mnogo razpok, kupola pa je bila popolnoma nepoškodovana. Poleg tega velikega dela je pozidal devet novih in prezidal ter dozidal še vrsto drugih cerkva. Posebno znana sta oboka v farni cerkvi v Šmartnu pri Kranju in Novi Štifti na Štajerskem, tudi piramida na vrhu kranjskega zvonika je njegovo delo. Med posvetnimi stavbami je Alojzijevišče v Ljubljani.

 

 

JANEZ MEŽAN (*1897 na Sp. Brniku, †1972 na Ptuju, pokopan v rodnem kraju)
Akademski slikar

 

 

Po študiju slikarstva na Dunaju in v Zagrebu je s svojimi sodobniki (Olaf Globočnik, Miha Maleš, Nikolaj Pirnat in Mira Pregelj) pripadal t. i. četrti generaciji. Kljub temu da je bil zelo navezan na domače kraje, ga je službena pot vodila vedno daleč od doma: v Novo mesto, Maribor in Ptuj. Bil je zelo plodovit ustvarjalec, saj je ohranjenih približno 6000 njegovih slik, grafik in risb. Motivika njegovih del sega od portretov do krajin. Najpomembnejša njegova sakralna dela so v Plečnikovi cerkvi v Bogojini – oltarna podoba in križev pot. Njegovi križevi poti so tudi sicer pomemben prispevek slovenskemu povojnemu cerkvenemu slikarstvu. Tudi v domači župniji je zapustil fresko sv. Martina z gosko (v cerkvi v Šmartnu). Na svoj rodni kraj je bil zelo navezan. Vsako leto se je med počitnicami z družino vračal na Brnik in v Cerklje ter s papirjem in barvami iskal zanimive motive in tako mnoge otel pozabi. Mežanov nagrobnik v obliki kapelice nas spominja na njegov priljubljeni motiv.

 

 

MATEJ MOČNIK (*1827 v Zalogu, †1895 v Ljubljani, kjer je pokopan)

Učitelj, okrajni šolski nadzornik, član cesarskokraljeve izpraševalne komisije za ljudske in meščanske šole, urednik Učiteljskega Tovarša. Učiteljeval je v Kamniku in Ljubljani. Službeno obveznost je sklenil kot šolski nadzornik za kamniški okraj. Je avtor učbenikov Praktična slovensko-nemška gramatika, Zemljepisna začetnica in Slovnica v ljudski šoli. Udejstvoval se je kot odbornik Društva slovenskih učiteljev in urejal stanovski časopis Učiteljski tovariš, v katerem je objavil veliko člankov z metodično vsebino. Na rojstni hiši v Zalogu ima spominsko ploščo.

 

JOSIP Aleksandrov MURN (*1879 v Ljubljani, †1901 v Ljubljani, pokopan v grobnici moderne)
Znameniti pesnik slovenske moderne, utemeljitelj moderne lirike, pesnik cerkljanskega polja

 

 

Podoba Josipa Murna se riše predvsem kot zelo tragična. Rodil se je v izjemni revščini 4. marca 1879 v Ljubljani materi Mariji Murn in očetu Jožetu Cankarju, o katerem vemo zelo malo. Mati ni imela materialnih možnosti, da bi preživljala nezakonskega sina, zato ga je oddala v rejo, sama pa se je umaknila v Trst, kjer si je kruh služila kot služkinja. Od rejniške družine ga je pot vodila v Ljubljano, kjer je preživel večino svojega kratkega življenja in kjer je leta 1901 tudi umrl. Murn je neizbrisno zaznamoval slovensko moderno, bil je mojster impresionistične in lirske poezije. Njegovi sodobniki so bili Dragotin Kette, Ivan Cankar in Oton Zupančič. Josipa Murna Aleksandrova na Cerklje veže rojstni kraj pesnikove matere Marije Murn, ki se je rodila v Lahovčah. V Zalog pri Cerkljah na Gorenjskem pa je zahajal med šolskimi počitnicami. Bivanje na Gorenjskem je zaznamovalo njegove kmečke pesmi, saj mu je ta svet pomenil nasprotje mesta, družbe, civilizacije – prav ta del njegovega opusa velja za najbolj izvirnega. Tu je spesnil celo vrsto lirskih izpovedi, torej čustveno, razpoloženjsko poezijo, v kateri je izpovedoval svoj notranji svet, svet svojih duševnih stanj. Prav Gorenjska je bila za Murna kraj z ljudmi, na katere je bil očitno in iskreno navezan, saj je tu preživel najlepša leta svojega življenja. Psevdonim Aleksandrov je prevzet po imenu domačije v Vipavski dolini, kjer je preživljal šolske počitnice. Jurij Zaloški pa je psevdonim, ki Murna umešča v cerkljanski prostor, navdih znameniti pesnikovi čustveni liriki.

 

 

JANEZ AVGUŠTIN PUHAR (*1814 v Kranju, †1864 v Kranju, kjer je pokopan)

Duhovnik, izumitelj fotografije na steklo, avtor prve slovenske fotokrajine s cerkljansko cerkvijo in Vavknom, pesnik

 

 

Kot kaplan je služboval tudi v Cerkljah. Najbolj znan je kot izumitelj fotografije na steklo, za kar je bil leta 1851 odlikovan z bronasto kolajno na londonski industrijski razstavi. Pariška Acadmie nationale agricole, manufacturiere et commerciale ga je 1852. imenovala za svojega člana in mu izročila diplomo, v kateri ga imenuje »inventeur de photographie sur verre«. Bil je tudi spreten slikar in risar. Zanimivi sta s svinčnikom narisani risbi starega Bleda in skladatelja Gregorja Riharja v čolnu. Bil je izvrsten glasbenik in je igral več instrumentov, ki jih je sam izdelal. Pesnil je nemško in slovensko. Večina nemških pesmi je izgubljena, slovenske pa sta komponirala cerkljanska skladatelja Leopold Cvek in Andrej Vavken.

 

 

MATEVŽ RAVNIKAR POŽENČAN (*1802 v Poženiku, †1864 v Predosljah, kjer je pokopan)
Pesnik in eden prvih zbiralcev ljudskega blaga; prvi na Slovenskem je zbiral ljudsko prozo.
 

 

 

Po nekaj kaplanskih službah je postal župnik v Predosljah. Znan je kot zbiralec ljudskega blaga. Mnogo slovenskih ljudskih pesmi je prav on otel pozabi. Prvi je zapisoval tudi ljudske pravljice, pripovedke in legende. V Drobtinicah je objavljal kratko prozo, namenjeno ljudski vzgoji (Martinez iz Podloma, Jakec Osredka, Očalar ...). Iz francoščine je za Mohorjevo družbo prevedel kratkočasno in poučno povest Utopljenci. Kot pesnik je bil Poženčar lirična osebnost. Napisal je precej pesmi, vendar so večinoma ostale v rokopisu. Še najbolj znana je Pri žaljah Kranjskega mesta, ki jo je napisal v Prešernov spomin, kmalu po pesnikovi smrti. Ukvarjal se je tudi s slovansko zgodovino, vendar ga je zavajalo romantično domoljubje, misel o veliki razsežnosti slovanstva in enotnosti slovanskih jezikov. Na cerkvenem zidu v Predosljah je nagrobnik z vklesanim napisom: »Sreče zaželjene svet ti ne da, sreča je prava le v nebesih doma.«

 

 

MAKSIMILJAN ADAM JOŠT REDESKINI (*1740 v Ljubljani, †1814 v Adergasu, kjer je pokopan)

Duhovnik, glasbenik, mentor stolne vokalnoinštrumentalne kapele

 

 

 

Kot sedmi od devetih otrok meščanskih staršev se je izšolal v Ljubljani. Duhovniško službo je najdlje opravljal kot ljubljanski stolni vikar. Bil je mentor glasbene kapele in varuh notnega arhiva. Svoje glasbene ideje je uveljavil s pesmarico Osem inu šesdeset sveteh pesm. Knjižici besedil je dodal še Viže teh odspredej postavleneh Pesm (1776), ki je prva slovenska tiskana pesmarica z okroglo notacijo, izšla na Dunaju. V predgovoru k pesmarici predstavlja svoj namen: »Šlište Kranjski Pevci, inu Pevke! Koku vas David ta kronane Pevc k petju vabe /.../ Po kaj be vam blu treba na poredne pesme misliti, ke se vam sveteh mankalu nabo.« Vendar se z mislimi predgovora skladajo samo besede objavljenih pesmi. Napevi so za duhovne pesmi malo preveč veseli, baročno okrašeni in kar prekipevajo od posvetnega duha. Pesmarica je plod razsvetljenske miselnosti in je omogočala sodelovanje ljudstva pri bogoslužju. Že precej v letih se je naselil v velesovskem samostanu.

 

 

SIMON ROBIČ (*1824 v Kranjski Gori, †1897 na Šenturški Gori, kjer je pokopan)

Duhovnik, učitelj, naravoslovec, geolog, paleontolog, jamar

 

 

Šolal se je v domačem kraju, pozneje v Ljubljani, kjer je znameniti botanik Frančišek Hladnik zelo vplival na mladega ljubitelja narave. Kot duhovnik je služboval po Sloveniji in leta 1874 prišel župnikovat na Šenturško Goro, kjer je ostal kar 23 let. Z najdbami iz živalskega in rastlinskega sveta, ki jih je odkril prav v cerkljanski okolici, je zaslovel po vsej Evropi. Po njem se imenuje več hroščev in kar pet vrst polžev. Najbolj je bil Robič ponosen na najdbo polžjega lepotca, ki so ga znanstveniki pozneje imenovali Amalia Robiči Simroth. V jarku Doblice je odkril do tedaj popolnoma neznan mah. Njegovo posebno veselje pa so bili gadi, ki jih je gojil v skalovju pod župniščem. V Mokriški jami je odkril celotno okostje jamskega medveda, s katerim se zdaj ponaša Prirodoslovni muzej v Ljubljani. Kot geolog, paleontolog in jamar je deloval v okolici Kamnika ter si pridobil priznanje doma in v svetu. Njegovo ime nosi društvo za raziskovanje jam iz Domžal. Verzi na nagrobniku, ki opevajo njegove zasluge, se končujejo: »Ko tu učenjakov slavijo te krogi, raduj se naš Simon v nebesih pri Bogi!« Na njegovo delovanje na Šenturški Gori kaže tudi spominska plošča, ki jo je odkrilo jamarsko društvo iz Doba.

 

 

JOŽE ŠERJAK (*1918 na Trati, †1945, grob neznan)

Literat, urednik Našega dela

 

 

Mladost je preživel skromno. Šolal se je v Velesovem in Ljubljani. Po klasični gimnaziji je najprej študiral slavistiko, pozneje pa prestopil na teologijo. Že kot gimnazijec se je zelo dejavno vključil v glasilo salezijanskih študentov Naše delo in ga nekaj časa tudi urejal. V njem je izšla njegova literarnoteoretična razprava Analiza pesniškega stila. Sodeloval je tudi pri drugih publikacijah. Najraje se je izražal v vezani besedi, čeprav se tudi proze ni izogibal. Mnogo njegove literarne zapuščine je izgubljene. Maja 1945. se je umaknil na Koroško, bil iz Vetrinja vrnjen in ubit.

 

 

ANDREJ VAVKEN (*1838 na Planini pri Rakeku, †1898 v Cerkljah, kjer je pokopan)
Učitelj, organist, skladatelj in cerkljanski župan

 

 

Cerkljanska šola mu je bila prvo in zadnje službeno mesto. Tu je učil skoraj 36 let in medtem oblikoval šolo, da je bila med najboljšimi na Gorenjskem. Celih 30 let je bil tudi cerkljanski župan, ustanovil je pošto in gasilsko društvo. Najpomembnejše pa je njegovo delo na glasbenem področju, 41 let je bil namreč izvrsten organist in zgleden zborovodja v farni cerkvi. Poleg tega je pridno komponiral. Izdal je dva zvezka posvetnih pesmi z naslovom Glasi Gorenjski (1861, 1863). Zadnja v drugem zvezku je znamenita Vigred se povrne na besedilo Janeza Puharja. Pesmarica Pesmi z napevi za cerkev in šolo (1863), ki je bila namenjena mladini, je žal izgubljena. Za cerkveno rabo je izdal zbirko v sedmih zvezkih z naslovom Napevi cerkvenih pesem (1863–1874). Prav z njo si je postavil veličasten spomenik med slovenskimi cerkvenimi skladatelji. Napisal je tudi glasbo k Borštnikovi igri Stari Ilja, ki je bila izvedena v ljubljanski Drami. Vavknov nagrobnik je vzidan v zadnji desni steber Plečnikove lope pred staro mrliško vežico.

 

 

JOŽA VOMBERGAR (*1902 v Pšenični Polici, †1980 v mestu Haede pri Buenos Airesu, Argentina)
Dramatik, prvi slovenski avtor radijskih iger, ki jih je predvajal ljubljanski radio

 

 

Po končanem študiju prava je bil v različnih upravnih službah v Ljubljani. Že kot gimnazijec je pisal v dijaška lista Jutranja zarja, katerega urednik je bil, in Domače vaje. Na cerkljanskem odru je deloval kot avtor, režiser in igralec. Njegova prva gledališka dela so Pod Lutrovim jarmom, Je pač tako in Daritev. Pozneje je napisal še več ljudskih iger. Komediji Voda in Zlato tele sta bili uprizorjeni tudi na odru ljubljanske Drame. Poleg teh je v knjižni obliki izšla še drama Vrnitev (1932), ki je njegovo največkrat igrano delo – do leta 1939 več kot tisočkrat. Bil je prvi slovenski avtor radijskih iger Sveti trije kralji, Zakleta Veronika (obe 1935) ... Najbolj priljubljen pa je bil cikel Vesele in žalostne iz življenja Jake Smodlake in njegovih (1935–1941). Ob kresu 1937 sta izšli radijski enodejanki Čudo kresne noči ter Sveta brata Ciril in Metod. Po vojni se je umaknil v Argentino, kjer je z drugimi vodilnimi slovenskimi izobraženci ohranjal in razvijal slovensko kulturo. Pisal je še naprej gledališka dela, med katerimi je najznačilnejša satirična komedija po Levstikovi povesti Martin Krpan, ki je bila uprizorjena v Argentini, Avstriji (1969 in 2000) in Sloveniji (1969).

 

 

IVAN ZORMAN (*1889 v Šmarju, †1957 v Clevelandu, Ohio, kjer je pokopan)

Glasbenik, organizator kulturnega življenja med Slovenci in ZDA, pesnik

 

 

Družina Ivana Zormana starejšega, velesovskega rojaka, se je leta 1893 izselila v Ameriko, se po petih letih za slabo leto vrnila v Adergas, nato pa za stalno zapustila stari kraj. Mladi Ivan Zorman se je že kot otrok ob očetu organistu in kapelniku glasbeno vzgajal in glasbo izbral za svoj življenjski poklic. Dolga leta je bil organist v slovenski cerkvi v Clevelandu in zasebni učitelj glasbe. Med rojaki v ZDA je bil posebno priljubljen zaradi svojih pesmi. Njegova poezija je preprosta, pogosto ujeta v probleme izseljenstva in ne skriva hrepenenja po stari domovini. Vsebina lirike se giblje po znanih prostorih čustvovanja, v katerih večinoma prevladuje vedrina nad občutji bridkosti. Svoje pesmi je izdal v šestih zbirkah v samozaložbi v letih od 1919 do 1938.

 

 

VIKTOR ZORMAN (*1918 v Velesovem, †1945 na Hrušici)
Duhovnik, pesnik in pisec

 

 

Po klasični gimnaziji je najprej študiral slavistiko, nato pa se je prepisal na teologijo. Poezijo je začel pisati že kot srednješolec, pozneje se je uveljavil s prozo. Najdaljše delo Mati Mariča, povest iz domačega okolja, je izšlo tik pred vojno. Na začetku vojne je napisal še nekaj krajših pripovedi, poznejša literarna ustvarjalnost je izgubljena. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, ob vrnitvi pa je bil ubit.

 

 

IVAN ŽELEZNIKAR (*1839 v Stiški vasi, †1892 v Ljubljani, kjer je pokopan)

Učitelj, notarski kandidat, urednik Slovenskega Naroda, prevajalec, eden prvih slovenskih poklicnih časnikarjev

 

 

Po končani klasični gimnaziji je študiral pravo, vendar se je še pred koncem študija posvetil novinarstvu, tako da ga uvrščamo med prve slovenske poklicne novinarje. Skoraj 20 let je bil urednik Slovenskega naroda, poleg tega pa je izdajal nekaj humorističnih časopisov. Ukvarjal se je tudi z leposlovjem. Med drugim je prevedel Nestroyjevo burko Danes bomo tiči, ki so jo prvič uprizorili v Ljubljani leta 1873.

 

Izdelava spletne trgovine
Idejna zasnova in oblikovanje spletne strani: Agencija Forward, Google Partner
Piškotki za analitiko
Ti se uporabljajo za beleženje analitike obsikanosti spletne strani in nam zagotavljajo podatke na podlagi katerih lahko zagotovimo boljšo uporabniško izkušnjo.
Piškotki za družabna omrežja
Piškotki potrebni za vtičnike za deljenje vsebin iz strani na socialna omrežja.
Piškotki za komunikacijo na strani
Piškotki omogočajo pirkaz, kontaktiranje in komunikacijo preko komunikacijskega vtičnika na strani.
Piškotki za oglaševanje
So namenjeni targetiranemu oglaševanju glede na pretekle uporabnikove aktvinosti na drugih straneh.
Kaj so piškotki?
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo in beleženjem piškotkov.V redu Več o piškotkih